Špicparkeljc
Nekoč je živel mlinar, ki je srečal kralja. Pohvalil se mu je, da je njegova njegova hči tako pametna, da iz slame lahko sprede zlato. Kralj je sklenil to takoj izrabiti v svojo korist. Ukazal je, naj mlinarjevo hčer pripljejo k njemu, jo dal zapreti v sobo polno slame in ji naročil, naj do jutra iz nje naredi zlato. Sicer jo bo dal ubiti.
Sirota je seveda jokala, a jo je presenetil obisk nenavadnega možička, ki ji je obljubil, da namesto nje opravi delo, če mu da kaj v zameno. Dala mu je robček in res je iz slame napravil zlato. Kralj je bil zjutraj navdušen in dekle je zvečer postavil pred še večji kup slame. tudi to mora spremeniti v zlato.
Spet se je pojavil možiček in jo tokrat v zameno za prstan rešil gotove smrti. Toda kralju tudi to še ni bilo dovolj. Še tretjič je hotel, da mu sobo napolni z zlatom. Če ji uspe, se z njo poroči, sicer jo da ubiti.
Ker tokrat možičku ni mogla dati ničesar več, ji je predlagal, da mu da svojega sina, ki se ji bo rodil v zakonu s kraljem. Obupana mu je obljubila in ponovno ji je rešil življenje.
Spet se je pojavil možiček in jo tokrat v zameno za prstan rešil gotove smrti. Toda kralju tudi to še ni bilo dovolj. Še tretjič je hotel, da mu sobo napolni z zlatom. Če ji uspe, se z njo poroči, sicer jo da ubiti.
Ker tokrat možičku ni mogla dati ničesar več, ji je predlagal, da mu da svojega sina, ki se ji bo rodil v zakonu s kraljem. Obupana mu je obljubila in ponovno ji je rešil življenje.
Ko sta se s kraljem poročila, je mlinarjeva hči počasi pozabila na obljubo. Res se ji je rodil sin. Ko je dopolnil leto, se je v sobi mlinarjeve hčere pojavil možiček in zahteval otroka. Izprosila je tri dni odloga in priložnost, da sina obdrži. Vendar mora v tem času uganiti kako je možičku ime.
Vse kraljevo osebje se je posvetiolo zbiranju bolj ali manj znanih imen iz bližnje in daljne okolice. Toda niti prvi niti drugi večer pri ugibanju ni imela uspeha. Vsa imena, ki se jih je domislila ali so ji jih prinesli, je že porabila in možiček je le odkimaval.
Tretji dan popoldne, ko je že obupavala, se je od zelo daleč vrnil še zadni služabnik. V nekem gozdu je na jasi slučajno videl malega smešnega možička, ki je poplesoval ob ognju in si prepeval: "To je dobro, to je dobro, da nihče ne ve, da Špicparkeljc mi je ime."
Ko je mali možic tretji večer prišel po dete, mu je mlinarjeva hči povedala ime in Špicparkeljc se je od besa vdrl v tla. Kraljeva družina pa je poslej srečno živela.
Vse kraljevo osebje se je posvetiolo zbiranju bolj ali manj znanih imen iz bližnje in daljne okolice. Toda niti prvi niti drugi večer pri ugibanju ni imela uspeha. Vsa imena, ki se jih je domislila ali so ji jih prinesli, je že porabila in možiček je le odkimaval.
Tretji dan popoldne, ko je že obupavala, se je od zelo daleč vrnil še zadni služabnik. V nekem gozdu je na jasi slučajno videl malega smešnega možička, ki je poplesoval ob ognju in si prepeval: "To je dobro, to je dobro, da nihče ne ve, da Špicparkeljc mi je ime."
Ko je mali možic tretji večer prišel po dete, mu je mlinarjeva hči povedala ime in Špicparkeljc se je od besa vdrl v tla. Kraljeva družina pa je poslej srečno živela.