Janko in Metka: kratka obnova z razlago
Janko in Metka je naslov ene najbolj znanih in priljubljenih pravljic. Pripoveduje o revnem drvarju, ki ne zmore več prehraniti svoje družine: poleg sebe še Janka in Metke, se pravi svojih otrok, in svoje žene, ki pa je Janku in Metki mačeha.
Mačeha predlaga drvarju naj bi otroka odpeljala v gozd in ju tam pustila in po njegovem daljšem obotavljanju se to zares zgodi.
Mačeha predlaga drvarju naj bi otroka odpeljala v gozd in ju tam pustila in po njegovem daljšem obotavljanju se to zares zgodi.
Otroka se prvič srečno vrneta, saj sta si pot označila s kamenčki, drugič, ko to storita s krušnimi drobtinami, pa jima ne uspe. Lačna tavata po gozdu, dokler ne naletita na hišico iz sladkarij, v kateri živi ljudožerska čarovnica.
Čarovnica Janka zapre v kletko, da bi ga še malo zredila in Metko vzame za pomočnico. Ko se coprnica naveliča čakanja, vse pripravi za peko otrok, a jo Metka uspe poriniti v peč in otroka se rešita.
S pomočjo goloba in račke prispeta nazaj domov, kjer najdeta skesanega očeta, mačeha pa je medtem umrla. Ker sta v čarovničini hiši našla kopico dragocenosti, so njihove težave rešene.
Ta pravljica je zanimiva zaradi različnih razlogov. Že pogled v njeno zgodovino razkrije številne različice. V starejših je bilo na primer več otrok, pobudo za odhod v gozd pa je dajal oče (!) in v nekaterih različicah mati (ne mačeha!). Brata Grimm sta število otrok prilagodila svojemu videnju meščanskega družbenega razreda, kjer je bilo otrok manj, a so se jim (vsaj tako naj bi bilo) starši bolj posvečali.
Seveda oče ni bil primeren za vlogo sebičnega izdajalca, Jakob in Wilhelm sta svojega prezgodaj preminulega pač ohranila v prelepem spominu. Tudi mati, ki je po očetovi in dedovi smrti prevzela skrb za družino, je odpadla iz podobnih razlogov. Tako sta uvedla priljubljeni lik mačehe, ki ga še bolje spoznamo v Pepelki ali Sneguljčici (tudi tam v starejših različicah nastopajo matere, ne mačehe).
Omeniti velja še uvedbo in poudarjanje religiozne simbolike v obliki belih golobov (podoba svetega duha) ali prečkanja vode (krst), ki je seveda v ostrem naspotju s poganskim, primitivnimi in neciviliziranimi deli pravljice (čarovnica, ljudožerstvo, zapustitev otrok).
Čarovnica Janka zapre v kletko, da bi ga še malo zredila in Metko vzame za pomočnico. Ko se coprnica naveliča čakanja, vse pripravi za peko otrok, a jo Metka uspe poriniti v peč in otroka se rešita.
S pomočjo goloba in račke prispeta nazaj domov, kjer najdeta skesanega očeta, mačeha pa je medtem umrla. Ker sta v čarovničini hiši našla kopico dragocenosti, so njihove težave rešene.
Ta pravljica je zanimiva zaradi različnih razlogov. Že pogled v njeno zgodovino razkrije številne različice. V starejših je bilo na primer več otrok, pobudo za odhod v gozd pa je dajal oče (!) in v nekaterih različicah mati (ne mačeha!). Brata Grimm sta število otrok prilagodila svojemu videnju meščanskega družbenega razreda, kjer je bilo otrok manj, a so se jim (vsaj tako naj bi bilo) starši bolj posvečali.
Seveda oče ni bil primeren za vlogo sebičnega izdajalca, Jakob in Wilhelm sta svojega prezgodaj preminulega pač ohranila v prelepem spominu. Tudi mati, ki je po očetovi in dedovi smrti prevzela skrb za družino, je odpadla iz podobnih razlogov. Tako sta uvedla priljubljeni lik mačehe, ki ga še bolje spoznamo v Pepelki ali Sneguljčici (tudi tam v starejših različicah nastopajo matere, ne mačehe).
Omeniti velja še uvedbo in poudarjanje religiozne simbolike v obliki belih golobov (podoba svetega duha) ali prečkanja vode (krst), ki je seveda v ostrem naspotju s poganskim, primitivnimi in neciviliziranimi deli pravljice (čarovnica, ljudožerstvo, zapustitev otrok).