Žabji kralj (Žabji princ): kratka obnova z razlago
Žabji kralj (včasih tudi Žabji princ) je po vrsti prva izmed pravljic v prvi izdaji zbirke bratov Grimm.
Pripoveduje o princesi, ki se je rada žogala z zlato žogo, a ji je ta nekoč padla v tolmun. Pomoč ji je ponudil žabec in princeso vprašal, ali ga bo imela za prijatelja, če ji vrne žogo. Princesa je vse obljubila, a v trenutku, ko je spet imela žogo, besedo požrla.
Žabec ji je sledil na dvor in tam zahteval, naj drži besedo, kralj, princesin oče, pa ga je pri tem podprl. Princesa je očeta ubogala, a svojega gnusa ni skrivala. ko je žabec do konca vztrajal pri izpolnitvi obljub in ga je morala odnesti v svojo sobo, ga je nazadnje v besu zalučala ob steno.
Žabec se je ob padcu spremenil v prelepega princa in takoj za tem sta se poročila.
Ta klasična pravljica pripoveduje o pomenu dane besede, o obvezi, ki jo imamo do drugih, pa čeprav se nam zdijo nepomembni, ali imamo do njih celo odpor, uči nas torej odgovornosti, tako za svoje besede, kot za dejanja.
Hkrati je Žabji kralj tipična pravljica o odraščanju, v kateri brez težav prepoznamo žabo kot enega simbolov spolnosti in rodnosti (v Trnuljčici, na primer, napove kraljici rojstvo hčere), vsa žabčeva vztrajanja naj si delita mizo, hrano, igrače in posteljo, pa so seveda povezana z deljenjem v zakonskem življenju. Princesa, očitno še nepripravljena na svojo odraslo vlogo, princa sprva zavrača, se mu izmika, ob njegovi podobi čuti odpor, njena čustva končno eksplodirajo v prizoru, ko ga vrže ob steno, nato pa vendarle v grdem žabcu prepozna privlačnega bodočega življenjskega sopotnika.
Zanimivost: brata Grimm sta med ob steno dodala naknadno. V prvi različici sta žabec in princesa v postelji tudi spala, pravljica je bila sprva očitno namenjena tudi tolažbi neizkušenih nevest, ki so pred prvo skupno nočjo z moškim gotovo imele vse mogoče pomisleke, a so se ti zjutraj praviloma razblinili. No, Jakob in Wilhelm Grimm skupnega ležanja neporočenega para v postelji vsekakor nista odobravala in sta zato prizor spremenila v znani met ob steno, črtala pa sta celo samo omembno besede 'postelja'.
Žabji kralj je zagotovo del železnega pravljičnega repertoarja, s katerim bi se moral seznaniti vsak otrok.
Pripoveduje o princesi, ki se je rada žogala z zlato žogo, a ji je ta nekoč padla v tolmun. Pomoč ji je ponudil žabec in princeso vprašal, ali ga bo imela za prijatelja, če ji vrne žogo. Princesa je vse obljubila, a v trenutku, ko je spet imela žogo, besedo požrla.
Žabec ji je sledil na dvor in tam zahteval, naj drži besedo, kralj, princesin oče, pa ga je pri tem podprl. Princesa je očeta ubogala, a svojega gnusa ni skrivala. ko je žabec do konca vztrajal pri izpolnitvi obljub in ga je morala odnesti v svojo sobo, ga je nazadnje v besu zalučala ob steno.
Žabec se je ob padcu spremenil v prelepega princa in takoj za tem sta se poročila.
Ta klasična pravljica pripoveduje o pomenu dane besede, o obvezi, ki jo imamo do drugih, pa čeprav se nam zdijo nepomembni, ali imamo do njih celo odpor, uči nas torej odgovornosti, tako za svoje besede, kot za dejanja.
Hkrati je Žabji kralj tipična pravljica o odraščanju, v kateri brez težav prepoznamo žabo kot enega simbolov spolnosti in rodnosti (v Trnuljčici, na primer, napove kraljici rojstvo hčere), vsa žabčeva vztrajanja naj si delita mizo, hrano, igrače in posteljo, pa so seveda povezana z deljenjem v zakonskem življenju. Princesa, očitno še nepripravljena na svojo odraslo vlogo, princa sprva zavrača, se mu izmika, ob njegovi podobi čuti odpor, njena čustva končno eksplodirajo v prizoru, ko ga vrže ob steno, nato pa vendarle v grdem žabcu prepozna privlačnega bodočega življenjskega sopotnika.
Zanimivost: brata Grimm sta med ob steno dodala naknadno. V prvi različici sta žabec in princesa v postelji tudi spala, pravljica je bila sprva očitno namenjena tudi tolažbi neizkušenih nevest, ki so pred prvo skupno nočjo z moškim gotovo imele vse mogoče pomisleke, a so se ti zjutraj praviloma razblinili. No, Jakob in Wilhelm Grimm skupnega ležanja neporočenega para v postelji vsekakor nista odobravala in sta zato prizor spremenila v znani met ob steno, črtala pa sta celo samo omembno besede 'postelja'.
Žabji kralj je zagotovo del železnega pravljičnega repertoarja, s katerim bi se moral seznaniti vsak otrok.